Sobota, 18.11.2006

Spet so na recepciji nas pozabli zbudit. To ne moreš verjet. bus do prizorišča. 15 minut čakanja se spremeni v eno uro. Shoping v "Anarkali", tržnica. Vožnja od Gadafi stadiona je umirjena.30 minut. V busu novinarka čehinja, rusi, ukrajinci, slovenci, imperialist Greg. Govorimo vsi malo ruski,malo češki, naški, slovenski. Dan je sončen, a sonca zaradi gostega smoga ne vidiš. V mestu se čuti napetost od napada. Polno policije. Med voznjo vidis zgradbe, ko od začudenja samo strmiš. Shoping je bil hiter in učinkovit. Usnjena jakna $40, šali za najbližje, darilca za najljubše. Malo ultra kiča.
Gužva na cesti pa takšna, da na cesti zaradi izpušnih plinov v prometni konici ne vidiš 500 metrov daleč. Mudi se nam na predstavo. Mi pa v koloni stojimo že pol ure. Predstava zopet razporodana. Polno otrok do zadnjega kotička.

Po predstavi jasno kava in kokakola. Pregled dogajanj, dve predstavi, večerja.

Večer rocka.
Pojedel sem preveliko frnikulo dreka.
Meša se mi.
Paranoja.

Še pred začetkom koncertov. Ne moremo v dvorano. Preveč ljudi. Prerivanje pred vrati. Modeli hočejo na silo notri. Policaji jih ne pustijo. Prerivanje in kričanje.
Policaj, ki je še vedno zaljubljen vame, me nevrotično išče. Jaz se cel paranojičen skrivam pred njim. Res mu nimam kej povedat.

V amfiteater z Baronom prideva skozi backstage. Notri totalna gužva. Folk čist nor. Ko da ne bi nikol še bili na rock koncertu. Vem, vsi smo mi živali. Halo ? Če je glasba glasna, še ne pomeni da se morate vsi drenjati. Ali pač ?
Hitro pobegnemo nazaj v glavni šotor. Ne da se nam drenjat. Prestari smo. Prevečkrat smo to že slišali in prevečkrat doživeli.