Samo trenutek, prosim

In ko že mislim, da sem vse pozabil, me malenkost, kot je dežna kaplja na vetrobranskem steklu, spomni nanjo.
Včasih me drži, da bi šel.

Ko grem in blodim po tem planetu, iščem in čakam, da me najde. Kot že nekaj časa, se moje misli vračajo v preteklost.

Danes sem našel fotografijo naše družinice, posnete na metro postaji, v tisti beli instant škatli, kjer se za 2 funta fotografiraš za mesečno karto, kamor smo se stisnili vsi trije, ko je imel Miškot drugi rojstni dan. Takrat bili smo skupaj srečni. Ob pogledu na nas, priznam, mi utrla se je solza.

Zaradi izgubljene sreče, razpadle družine, ki mi še danes pomeni vse. Najbolj pa zaradi dejstva, da nekaterih stvari ne moremo spremeniti, pa če se če tako trudimo. In v času, ki mineva z neverjetno hitrostjo, smo se primorani vedno znova spreminjati in sprejemati spremembe drugih. Čeprav včasih boli. Boli, ko te nekdo okoli prenese. Boli, ko te nekdo zapusti. Boli, ko nekoga izgubiš. Boli te poraz. Boli te spoznanje, da nič ni večno. Da se bliža čas, tako meni, kot tebi. In kaj naj bi bil smisel vsega tega... Osebnostni razvoj ? Materialne dobrine ?
Otroci so na prvem mestu. Vprašajte mame. Vsaj dokler le ti ne zajadrajo v svoje lastno življenje.
Luč, ki sije na nas, enkrat ugasne. Medtem ima vsak iskro v očeh.

Verjetno ne bom nikol dal dol kake uiber lepe manekenke, raje jo bom dal v vitrino in jo samo gledal. Jo zaprl, skril pred pogledi zlih ljudi, njihovih umazanih rok in usranih smrdljivih tičev.
Ja, tudi lepota je minljiva.

In če bi obstajal prostor, kjer čas ne bi tekel, vanj ne vstopim za nič na svetu.