po slovensko

Do sedaj sem imel same neke izpade v tujih jezikih, pa recmo da bi lahko kaj povedal tudi v materinem jeziku... zakaj pa ne. Konec koncev, Slovenec sem. Štajerc, Posavc, iz Sevnice.
In to pri svojih letih. No tukaj ne boste našli lepopisja, niti ne zahval, bog varuj osmrtnic.

Tole pišem iz čisto preprostega razloga: trenutno nimam kaj počet.
Malo prebiram bloge prijateljev, znancev, slavnih ljudi, bivših, bodočih...

In ker še vedno čakam (ura je 5.29 zjutraj, petek zvečer oziroma rana sobota, ko bi vsak normalen samski moški moral že spati s kakšno normalno samsko žensko, ki ga je omrežila v baru, disku ali spletu) Sem jaz še vedno tu.

In čakam. Zakaj ?
Da danes zvečer ne bo razočaranih 100.00 ljudi.
Da ne bi slučajno spal.
Da bom danes živ,preživel in zakorakal v nov dan.
(pa mi tega sploh ni treba)
Vse to zaradi besede.

Zgodbe... saj ne vem, ali naj opišem kaj vse se mi je zgodilo do sedaj, ali naj opisujem tisto, kar se mi trenutno dogaja... no to bo počakalo.

Me pa mučijo nekatere stvari, ki jih bom vprašal takoj:
1. Kako se lahko nekateri ljudje spreminjajo kot kameleoni ?
2. Kako utišaš zvonenje v glavi, ko zapreš oči ?

Takšnih kot sem jaz, več ni.

Ura je 5.47, vmes sem malo zadremal. Do sedaj ni drugih novic. Razen tega da ima prijateljica, ki se me na daleč izogiba, novega, s filozofskimi vprašanji podkrepljenega, hišnega ljubimca, s katerim je verjetno prebedela noč (tako vsaj upam) na bolj zanimiv način kot jaz, zelo prav, ko mi govori, da naj se že enkrat imam malo bolj rad, da preveč pijem in kadim, in da mi bo življenje potem lepše. Eh, pa meni je itaq lepo, neverjetno lepo. Tega ji pač še nisem rekel.

Danes so me prijatelji vzeli v precep, prodati so mi želeli "svetovanje za lepšo ljubezn". Da bom bolje ljubil.

Pa kako naj mi oni to prodajajo, ko pa še nikoli niso bili razočarani ?
samo še gumb "publish" pritisnem in zaspim.