Banja Luka

Nikoli prej še nisem bil v tem mestu. Polno mladih ljudi. Takoj se ti prikupi. Center, Šah, sprehajališče. Gledališče. Ljudje, vsaj tisti, s katerimi sem imel opravka.

Kot vedno je naša interaktivna trojica zavladala in dodobra pretresla lutkarsko srenjo. Po treh letih gostovanj po celem svetu, se še vedno najdejo nejeverni, ki ne verjamejo v tehnologijo in prezirajo nekaj, kaj nezadržno prihaja. Potem so tu še tisti, ki vidijo uporabnost in prihajajoč interaktivni medij kot komplementarni kos scenografije. Spet tretji po končani predstavi mislijo, da so gledali risanko. Pa čeprav jih žaba nagovarja po imenu. Hmm, verjetno ne zastopijo. Ostanejo samo še otroci. Ti verjamejo in se počutijo, kot da so bili udeleženi v potovanju naše Palčice. Iz dvorane vedno odidejo nasmejani, nekateri odidejo do platna in ga začnejo božati in spraševati, kje so sedaj njihovi najljubši liki. Ne sprašujejo se in jih ne briga, zakaj je kamero odneslo čez, zakaj je glasba zatajila, zakaj je mikrofon šumel, to jim sploh ni važno.

Pa mi trije ? Mi se zadovoljno jim smejimo. In zadovoljstvo, ko osrečiš polno dvorano otrok, je neizmerno.

Sprehod po centru in obvezno iskanje razprodaj te v trenutko olajša za 100 €. Proizvajalec je sicer znan, le poreklo je bolj vprašljivo. Na koncu odideš v hotel z dvema nabasanima vrečkama stvari, ki jih sploh ne potrebuješ. Razen skibuck za Tristana. Te so nujno potrebne za obdobje,ki prihaja. Upam da bo lepa zima. Pogrešam smuko in pršič, divje spuste v dolino in čokolado na sedežnici.


Potem na steklenico vina, ki je najbljižje Plutarhovem dojemanju vina:
"od piča - najbolje,
među ljekovima - najokusnije
među hranom - najprijatnije"
Vranac Pro Corde, odlično.