hrepenenje

edino kar imam, edino kar želim
je da vidim kako odraščajo ljudje,
da se okrepčam,
da se ne sladkam...
ampak post življenja mi ne da,
razumeti da kolegica ne da,
fukat s kurcem do neba,
čeprav si to žele,
ćeprav si to hote,
in tisto v glavi,
jim ne da,
da bi razumele,
od starosti veze,
da od miškota,
zrela je lepota,
le zakaj se ti poklanjam
misliš da od spoštovanja ?

prijatli, vam nikoli ne spovem dovolj.
nikoli, da je ona tista,
ki mi v srcu zaigra,
prekleta, da me strela udari.
usoda kruta je prišla,
me vzela,
iztrgala,
iz objema,
svetega.
me kot cvet odtrgala,


In brat moj,
od matere odvzet,
kako dovolil si,
da sprovedem to bolezen,
večno kot ljubezen,
kako si vedel ?
da ne bom uspel,
s teboj v ta trenutek bom ujel,
preprost trenutek njenega pogleda.
ta moment je bistvo njenega izgleda.

al jo izpolnjujem,
to ne vem,
a če rečeš mi,
da ljubiš me,
ti zaupam,
in za vedno si želim
da vračam ti ljubezen, večno,
oprosti...
da izkoriščam te.
vem pa to, ker daješ mi,
daješ mi pač to kar si.
in to kar si,
to si pač ti,
in to kar si,
si pač to ti.
o hvala ti,
da sem kar si,
da sem kar si,
pač to si ti.

Ko si mi strga,
komaj čakam,
da te vidim golo,
da te vidim takšno.
da se strga mi...

čeprav besed,
ki opisale bi,
kako te ljubim,
da nesmrtost dal bi zate,
o ti angel moj lepote.
ni.


veš da bi umrl zate ?
veš ?
da ljubezen,
ki si je edina,
verjetnost da si konkubina,
nikoli ne odtehta,
moje sle po tebi ?


Ničesar nimam več,
moj mladostni meč,
odšel je v širni svet,
v ničemer več ne vidim red.

Izbrisal bi te iz spomina,
za zmeraj ubil te,
samo da bi mi ne izzvenela,
tvoja ljubezen,
topla, ta vroča kri,
monumentalno v trenutku ujeta,
skupaj bi lahko ležala
in bila zadeta...