Čudni dnevi....

so pred mano.
Izgubljam osebo, brez katere me ne bi bilo.
V srcu me stiska, jezen sem.
Celo življenje se boriš in garaš, zato da lahko živiš.
Potem pa vseeno greš.
Ne, ni pomembno, če si živel 1 leto ali 100.

In potem se sprašujem ali ima sploh smisel toliko delati ?
Ali ne bi bilo bolje, da se ustavim in uživam v preostalih dneh, predno pride vrsta name.
Zakaj se raje ne ustavim in pogledam, kako mi raste sin ?
Me zanima kaj bi rekla na to...
nč... grem delat... pol pa k panterki...