Ni šale, ni počitka

Fajn za pelat tale stvarca.


Danes je zadnji dan. Ne tako kot včeraj, ko sem šel samo na drink. Pa se je vse skupaj zavleklo do jutra in da so na koncu vse beštije pr men smrčale. Kje drugje kot pr men !?

Slikarsko-Lesarska dvojica Vs. Zablojeni Programerji
Fotri napram Fotrom.
I against I
You and Me

V redu je bilo. Nismo se kregal, nobenga nismo užalili preveč. Tud stepli se nismo. Kar je že mal čudno. Tako "navadni" že dolgo nismo bli. Zaspali smo od utrujenosti, ki nas je v nekem momentu odpeljala. Jutranji klici v službo, ženam ostalim deklicam so res boleči:

"Ja kje si pa bil ?"
"Ja tule sm pr Texu"
"A sama sta ?"
"Ne, štirje smo"
"Zakaj te pa ni blo domov?"
"...eeeemmm"
"Kaj ste pa delal ?"
"...eeeemmm"
"Zakaj mi pa nisi prej povedal da te ne bo ?"
"...ja pa dobr, kako ti naj povem prej, ce pa še sam nisem vedel, da me ne bo ?
A si z avtom ? A prideš pome ? Naši avti so ostali v mestu, prosim..."

Jasno, da ga je prišla iskat. Ostali raje nismo šli v isti avto. K besni ženi. Mi, ki vsega smo bli krivi. Sam sej nismo nardili nič narobe. Sam dober smo se ga mel. Nenačrtovano. Zato tud nobeden ni nikogar obvestil o tem. Nič.

Zato pa grem danes zvečer zgodaj spat.

Jutri se zgodaj vstanem in grem na železniško postajo.
Njo čakat.
Rad bi jo znova uzrl.
Rad bi jo nežno poljubil.
Pogrešam jo.
Strgal se mi bo.
Sam seb ne morem verjet, da sem jo dejansko čakal.
Da nisem vmes v kaki drugi pristal.
Ljubav, šta je to ?

Naj pride čuimprej, da bom z njo mal užival v miru, drugače bo flet razpadu od teh nenačrtovanih družabnih večerov.
To je šlo res čez vse meje, če že ne beremo poezije, potem si vsi potihem želimo vsaj orgij.

SIAI