Do spomladi ...
Psa sem odpeljal v novo domovanje. Na poti me je zeblo, premrazilo do kosti. Pa naj še kdo reče da so sprehodi zdravilni. Po drugem semaforju sem ga že priganjal. Mogoče je bilo hladno tudi njemu. Pri tretjem semaforju sva že letela. Ceste kot da ni bilo, oprijema tudi ne. Ko sem pogledal stanje, je bilo krepko čez limit. Uu, kako paše, sem si mislil in ga še malo spodbodel.
V prvem daljšem desnem oviknu je že spodrsaval. Ob prihodu na cilj, me je že tako zanohtalo, da sem preklel vse goretex in windstoper tkanine.
Upam, da ga v novem domovanju ne bo nihče spizdil.
Pogrešal bi utrip.
Potem pa na poti domov iz kafiča pri kemijskem institutu vidim nesrečo, kako model pripizdi po Tržaški direktno v levo zavijajočega. Uf, jeba... odneslo ga je direktno na pločnik. Še dobro, da tam ni bilo nobenih peščev, polomilo bi jim vse noge. potencialni pacienti ? ... hehehehehe... mogoče drugič ...
sprejem pri županu je bil kot pogreb... še dobro da sem imel dobro družbo... polno rdečega vina in gospodično v mrežastih nogavicah... hehehehe... mogoče me njena prijateljica poinštruira nemščino... nato skok v žmaca, polnega folka in trušča... #ko spije pivo nato pošlje garantiran posel v franže in se zraven smeji... ma kdo bo sklepal posel ob polnoči... normalni ziher ne... prav ima.
Ni komentarjev:
Objavite komentar