In s časom odhajajo spomini

Grem v mesto se sprehajat po ulicah ljubljanskih.
Mogoče srečam kakšnega znanca, ki ga že dolgo nisem videl.
Zvečer oddidem do prijateljev motoristov. Marsikaj si imamo za povedat. Predvsem to, da pijača, ki sem jo točil na fešti ni bila samo alkoholna. Res je, bila je namenjena ženskam. Da bi se sprostile in se bolje pretegnile. :)
whatever...
Jokal sem kot otrok v avtu...želim si nekaj kar sem izgubil. Sedaj izgubil bom še več. Tako ne morem več. Težko je najti osebo, ki ti je tako blizu. Še težje da te ljubi. Jaz sem to imel. A vem da me razume. Mogoče sem sam takšen, da ne razumem nje. Mogoče želim si njenega čvrstega telesa, a vseeno ni to to. Želim si njen nasmeh poklonjen meni. Želim si jo. Za vedno. A nje več ni. Odšla je. In ko se znova srečava, jo bom objel. Jo stisnil k sebi, kot da je moja. Pa čeprav se odločila je drugače.
Pogrešam jo. Pozna me bolj kot kdorkoli na tem planetu. Preprosto. In še vedno mi stoji ob strani, za kar pošiljam ji poljub. V solzah, a vseeno. Še moj sin me sprašuje, kje je. In kaj naj mu rečem ? Da je odšla... da ima drugega...ne vem...preveč boli... marsikdo bi rekel:"welcome to the club"...pa jim ne verjamem, da sem s tem postal član. Jaz jo samo pogrešam. Da prištorklja po stopnicah in pogleda skozi napol odprta vrata, me pogleda v oči in me s tem razveseli.
Samo to.